Enotirni sistem upravljanja je sistem upravljanja delniške družbe z enim samim organom. To je upravni odbor, ki nadomesti upravo in nadzorni svet. V upravnem odboru sta združeni nadzorna in upravljavska funkcija. Če se imenuje izvršne direktorje, je za ločitev nadzorne in upravljavske funkcije pomembna zlasti personalna ločitev funkcije glavnega izvršnega direktorja ter predsednika upravnega odbora.

 

 

 

V upravni odbor imajo pravico imenovati svoje predstavnike delničarji, pravico imenovanja svojega predstavnika pa lahko izkoristijo tudi predstavniki delavcev.

 

Člani upravnega odbora imajo obsežnejše pristojnosti v primerjavi z ločenimi funkcijami uprave in nadzornega sveta v dvotirnem sistemu upravljanja. Opravljanje njihove funkcije zato od njih zahteva intenzivnejše sodelovanje in tesnejše povezovanje z menedžmentom.

 

Upravni odbor je pristojen za upravljanje in vodenje družbe ter njeno zastopanje v tistih delih, v katerih zastopanje ni preneseno na izvršne direktorje (če so le-ti imenovani).

 

 

Upravni odbor lahko imenuje izvršne direktorje. Zakonski okviri upravnemu odboru omogočajo relativno visoko stopnjo avtonomije pri njihovi odločitvi o tem, kako bo izvršne direktorje imenoval, za koliko časa in s kakšnimi pooblastili.

Naloge izvršnih direktorjev določa upravni odbor. Na izvršne direktorje lahko prenese zlasti tekoče naloge, ne more pa prenesti pomembnejših in strateških odločitev.

 

Razen enega ali dveh, izvršni direktorji ponavadi niso člani upravnega odbora.

 

 

Enotirni sistem upravljanja je smiselno uvesti v družbah, kjer želijo delničarji povečati svoj vpliv na vodenje in upravljanje družbe. Tako je uvedba enotirnega sistema upravljanja zanimiva za družbe, kjer je struktura delničarjev konsolidirana ali pa gre za odvisno družbo. V navedenih primerih sta namreč omogočeni tudi vsebinska osredotočenost in usklajenost interesov, ki se zasledujejo pri vodenju in upravljanju.

 

Povečan vpliv se kaže na več načinov, zlasti preko pristojnosti skupščine in njenega vpliva na odločitve upravnega odbora, preko večje fleksibilnosti oblikovanja upravnega odbora in njegove sestave, z neposredno vpletenostjo s strani skupščine (neposredno) imenovanih oseb v najpomembnejše odločitve in preko visoke stopnje fleksibilnosti pri postavljanju izvršnih direktorjev in pri podeljevanju pooblastil.

 

V svetu je enotirni sistem upravljanja zelo razširjen. Značilen je zlasti za države, kjer je bil prisoten močan vpliv ameriških in angleških pravnih sistemov.

 

 

V Sloveniji se o uvedbi enotirnega sistema upravljanja razmišlja že nekaj let. Razmišljanje je tesno povezano z odpiranjem teme »upravljanje gospodarskih družb« (corporate governance), ki je postala izjemno aktualna po vrsti velikih škandalov. Še posebej je temo osvetlil eden večjih primerov v ZDA, Enron.

 

O zakonski podlagi za uvedbo enotnega sistema upravljanja smo v Sloveniji začeli razmišljati, ko je postalo jasno, da bo treba tudi pri nas »uzakoniti« Evropsko delniško družbo. Da bi se enake pogoje delovanja, kot jih je bilo potrebno zagotoviti za statusno obliko »Evropska delniška družba«, zagotovilo tudi v »nacionalni« statusnopravni obliki delniška družba, se je zakonodajalec odločil, da omogoči izbiro sistema upravljanja, odločitev o njej pa prepusti delničarjem. 

 

Zakon, ki ureja to področje je zakon o gospodarskih družbah (ZGD – 1), ki ga je državni zbor sprejel 19. aprila 2006.

 

 

Začetek intenzivnejšega in resnejšega razmišljanja o uvedbi enotirnega sistema v družbah pod okriljem holdinške družbe Istrabenz d.d. sovpada s trenutkom, ko je bila izbira kot realna možnost prvič predstavljena v zakonodajni proceduri.