|
Pozdravljeni,
javljam se iz Kopra, kjer sem z 18. 8. 2008 ob 8.00 začel z uvajanjem v Vinakoper. Zanimive vse te osmice. Poseben datum, ki pomeni nek mejnik v mojem življenju.
Kot vidite, sem v Kopru dobra dva meseca in v tem času se je veliko dogajalo. Res veliko.
Prve dni sem predvsem spoznaval Vinakoper – od vinogradov, laboratorija in kleti do polnilnice. Zanimivo in zelo prepričljivo. Moram priznati, da še nisem bil v kleti, kjer bi bile zadeve tako urejene. Higiena, sledljivost, nadzor,… Vse »štima«. V doseganje teh ciljev pa vlagajo veliko truda. No, da ne bo kdo rekel, da hvalim svoje bodoče podjetje, ampak je res.
Dva tedna po mojem prihodu smo začeli s trgatvijo, ki je bila letos zaradi ugodnih vremenskih razmer nekoliko bolj zgodnja. Moram priznati, da je med trgatvijo res naporno. Dela se 12 ur in več na dan in v celi trgatvi ni prostega dneva. Ampak, to je pač vrhunec za nas vinarje. Enostavno si ne smemo in ne moremo dovoliti, da bi v tem času šlo kaj narobe.
Trgatev je tekla gladko, jaz pa sem imel priložnost v praksi spoznati vse stopnje predelave grozdja v vino. Ja, to je bilo nekaj za mene. Pač uživam, ko sem v stiku z grozdjem, moštom in vinom. Ni lepšega, kot opazovati, kako nastaja mlado vino in potem spremljaš njegov razvoj, spremembe, …
Vrata v kraljestvo refoška.
Sodi v beli kleti.
Ultra velik lesen sod.
Po končani trgatvi imam več časa za spoznavanje slovenske Istre in njenih skritih kotičkov. Seveda pa nisem pozabil na izobraževanje. Udeležil sem se enološkega dneva. Zdaj pa se že počasi posvečam izpitom.
V naslednjih dneh se bom za nekaj časa poslovil od obale, saj se vračam domov, kjer bom čas prav tako preživel po različnih kleteh. Pred martinovanjem pa me čaka ocenjevanje mladega vina v Marezigah.
To bi bilo na kratko vse. Lahko pa vam še namignem, da se bom naslednjič verjetno javil z južne poloble…
Lep pozdrav,
Mitja
***** ***** ***** ***** *****
Minilo je kar nekaj časa od mojega zadnjega javljanja. V tem času so se mi zgodili Verona, Novi Sad, London, ocenjevanja vin…
Pa lepo po vrsti.
Dan po vrnitvi iz Južne Afrike sem obiskal Vinitaly v Veroni. To je največji vinski sejem v Evropi in na svetu. Ogromna stvar. Čeprav sem bil v Veroni pet dni, mi je uspelo podrobneje pogledati le majhen del razstavljavcev. Mogoče 5 odstotkov. Spoznaval sem predvsem vina iz italijanskih lokalnih sort grozdja, ki so zame popolna neznanka. Pričakoval sem tudi, da bom lahko poizkusil več vin iz »novega sveta«, vendar ta segment ni bil množično zastopan.
Čas za počitek sem preživel na razstavnem prostoru Vinakoper s svojima bodočima sodelavcema Gorazdom in Mirjano. Imeli smo zelo dober občutek, saj je strokovna in laična javnost pozitivno sprejemala naša vina.
Po prvomajskih praznikih sem bil na degustaciji španskih vin v Ljubljani. Organiziralo jo je veleposlaništvo Španije v Sloveniji. Prevladovala so rdeča vina, ki se precej razlikujejo od naših in so odraz pokrajine, iz katere prihajajo.
Španija je največja pridelovalka vina na svetu, zato je bilo zanimivo kramljati s predstavniki vinskih kleti in spoznavati njihov pogled na vino ter vinski svet.
Obiskal sem tudi največji kmetijsko – živilski sejem v južnem delu Evrope v Novem Sadu. Seznanil sem se z vini iz republik nekdanje skupne države. Spoznal sem tudi distributerje Vinakoper v Srbiji, s katerimi smo govorili o položaju vinskega trga v Srbiji. Dejstvo je, da se ta zelo razlikuje od našega.
Najlepše presenečenje pa sem doživel zadnji dan, ko sem se čisto po naključju srečal Darjo (Istrabenzov up 2006) in z njo preživel nekaj prijetnih ur.
Takoj po vrnitvi iz Novega Sada me je čakalo ocenjevanje vin na 36. prazniku refoška v Marezigah. Koristna izkušnja, saj sem se dodobra seznanil z malvazijami in refoški. Dve prevladujoči sorti Slovenske Istre na kateri moramo biti ponosni.
19. maja sem se skupaj z Gorazdom iz Vinakoper odpravil na LIWF v London. Po rahlem razočaranju nad sejmom v Veroni, sem bil tu pozitivno presenečen. Sejem je namenjen samo strokovni javnosti, zastopane pa so bile kleti z vsega sveta. Skratka, enkratna priložnost za pokušino vseh vin, ki sem si jih želel. Predvsem vin iz Nove Zelandije (Vila Maria, Montana,…), Avstralije (Penfolds, Jacobs Creek,…), Čila, Argentine, Francije, Južne Afrike, Nemčije… Fantastično!
Srečal sem tudi fante iz kleti Lourensford, pri katerih sem preživel najlepše trenutke svojega obiska v Južni Afriki. V Londonu se je predstavila tudi Vinska družba Slovenije in pod njenim okriljem Vinakoper. S strani obiskovalcev je bil odziv zelo pozitiven. Meni pa je bilo zanimivo opazovati, kako so ljudje sprejemali naša vina. Predvsem malvazijo in refošk, ki sta jim kot sorti manj znani oziroma čisti neznanki.
Imeli smo srečo, da smo bili v Londonu v času finala lige prvakov, kjer sta se udarili dve angleški ekipi (Chelsea – Manchester). Tekmo smo si ogledali v tradicionalnem Pub-u, kar je bilo posebno doživetje. Še posebej, ko imaš na eni strani navijače Chelsea in na drugi navijače Manchestra.
Prvega junija sem bil kot degustator prisoten na najstarejšem svetovnem ocenjevanju vin – Vino Ljubljana. Priznam, da sem imel pred ocenjevanjem kar malo treme. Prvič sem ocenjeval na tako velikem tekmovanju, kjer šteje ocena vsakega degustatorja v komisiji. Obenem pa je bila to zame velika čast. To je namreč eno izmed desetih najpomembnejših ocenjevanj vina na svetu.
Ocenjeval sem v komisiji številka V, ki ji je predsedoval dr. Mitja Kocijančič. Vse je bilo enkratno organizirano, računalniško podprto, pogoji dela so bili na najvišjem nivoju. Skratka, vse čestitke organizacijski ekipi, ki ji je predsedoval Iztok Klenar.
Tako. To je povzetek vsega, kar se mi je dogajalo v zadnjih dveh mesecih. Po ocenjevanju v Ljubljani sem nekaj časa preživel tudi s svojimi vini v domači kleti. Unovčiti poskušam izkušnje, spoznanja in ideje, ki jih pridobivam ob raziskovanju in spoznavanju vinskega sveta.
Sedaj pa se intenzivno pripravljam za izpite, ker se bo kmalu začelo poletno izpitno obdobje.
Naslednjič pa se vam javim iz Kopra, saj se avgusta selim na Obalo…
Za zdaj pa še nekaj fotoutrinkov iz Londona in Ljubljane:
Lep pozdrav!
Klet in trgatev v Lourensfordu
Klet Vergelegen (najprestižnejša klet v J.A.R.)
Posestvo enega od najboljših igralcev golfa na svetu Ernia Elsa
Cape Point
Pa se je začelo moje študijsko leto. Javljam se vam iz Južne Afrike. Zdaj sem tukaj četrti teden in imam polno glavo vtisov. No, ampak lepo od začetka.
Zadnjega februarja sem prispel v Capetown. Takoj ko zapustiš letališče opaziš, da je Južna Afrika država velikih nasprotij. Na obeh straneh avtoceste je namreč barakarsko naselje, v katerem živita skoraj 2 milijona ljudi. Po slabe pol ure vožnje pa prispeš v Somerset West - najbogatejše mesto v J.A.R. in v celi Afriki. Mesto prestižnih vil, avtomobilov in igrišč za golf. Na vsakem koraku vidiš te, za nas Evropejce, težko razumljive razlike.
Način življenja tukaj je fantastičen. Nihče nikamor ne hiti, ni nepotrebnega razburjanja in kreganja. Skratka življenje je dosti bolj sproščeno kot v Sloveniji. Spoznal sem ogromno prijaznih ljudi, ampak žal nimam prostora, da bi vam vse opisal.
Raje se bom posvetil mojemu področju – vinu. Čeprav moram priznati, da sem se na nek način zaljubil v Južno Afriko.
Prvi teden sem bil na posestvu Lourensford. Veliko je 4.000 hektarjev, od tega je 350 hektarjev vinogradov in 600 hektarjev sadovnjakov, ki se raztezajo do vznožja gore Helderberg. Vsi pa so opremljeni z namakalnim sistemom.
Ko prvič v življenju vidiš tako veliko posestev, si še nekaj dni čisto očaran.
Posestvo ima dolgo tradicijo od leta 1700, ko je bilo del posestva Vergelegen. Od leta 1998 so samostojni in v lasti enega izmed najbogatejših Afričanov. Vse zgradbe, povezane s proizvodnjo vina in sadja, so popolnoma nove. Sedež podjetja, restavracija in hiše, v katerih živi vodstveni kader, pa so v starem kolonialnem slogu. Super za videt!
Vinograde so zasadili leta 1999. Prvo trgatev pa so imeli leta 2003, ko so tudi končali z gradnjo popolnoma nove high-tech kleti.
Moram priznati, da sem šel prvi dan v »službo« s strahospoštovanjem. Ampak že po prvi minuti pogovora z glavnim enologom g. Phillipom Constandisem je strah izginil. Phillip je trenutno predsedujoči elitnemu vinskemu združenju, v katerem je 27 najpomembnejših ljudi iz vinskega sveta v Južni Afriki. Ne morem verjeti, kako prijazni in ob enem spoštljivi so ti ljudje!
Dneve v kleti sem večinoma preživel s Chrisom Joubertom. Skupaj sva bila od jutra do večera, saj smo včasih delali tudi po 16 ur na dan. Chris je novi enolog, ki je na posestvu od oktobra lani. Sicer pa je po mnenju ostalih enologov, eden izmed desetih najboljših v Južni Afriki.
Prva stvar, ki me je presenetila v kleti, je bilo število zaposlenih. Kljub vsej sodobni tehnologiji imajo »malo morje« zaposlenih. Vsak dan klet čisti vsaj 15 žensk, imajo okrog 10 kletarjev,… In to kljub temu, da so trenutno petkrat manjši kot klet Vinakoper. No, saj po drugi strani pa tega ni težko razumeti, ker je učinkovitost zaposlenih zelo nizka. Kot tudi njihove plače.
Delo v kleti se je začelo ob 7. uri. Vedno smo začeli s kratkim sestankom s kletarji. Potem pa priprave na sprejem grozdja. Trgatev je bila na vrhuncu, trgale so se rdeče vinske sorte. Nekaj strojno, večinoma pa ročno.
Ob 10.30 smo imeli polurno pavzo za čaj. Po njej sva s Chrisom do kosila degustirala bela vina. Po kosilu pa bil dnevni sestanek z odgovornimi v vinogradništvu in enologi. Vsak dan posebej se na podlagi kemijskih parametrov odločajo, v katerem sektorju posestva bodo trgali naslednji dan. Potem pa se odpeljejo v vinograde in preverijo kakovost grozdja (obarvanje kožice, zrelost pečk, …).
Ko smo prišli nazaj, nas je čakala degustacija rdečih vin. Poleg tega smo trikrat na dan potapljali klobuk pri maceraciji rdečih vin. Imajo edinstven sistem, ki ga še nisem videl. Z vinom napolnijo 5000-litrski tank, ki ga nato z dvigalom dvignejo na vrh tanka. Nato odprejo ventil s premerom 40 centimetrov, tako da v 10 sekundah vse vino izteče iz tanka v cisterno. Tak način uporabljajo, da se izognejo uporabi črpalk in uporabljajo gravitacijo. Zanimiv način, ki ima pozitivne strani in tudi nekaj negativnih.
Kako pa sem videl sam sebe v tej kleti? Na nek način sem bil Chrisov asistent. Zelo vesel sem bil, da so me vedno vprašali za mnenje in ga tudi upoštevali. Povabili pa so me tudi na sestanke. Če so se pojavile kakšne težave, so me vprašali, kako bi jih jaz rešil. In povedati moram, da sem se med temi ljudmi zares super počutil.
Predem zapustim Južno Afriko moram na večerjo s Chrisom. Tega se zelo veselim, saj bomo šli v njegovo zasebno vinoteko. Degustirali bomo vina, za katera pravi, da so najboljša v Južni Afriki.
Med bivanjem v Lourensfordu sem bil še v kleti Vergelegen in Morgenstern - v vsaki po en dan.
Vergelegen je najprestižnejša klet v Južni Afriki (najboljša klet v J.A.R. 2003 – 2007, najboljša klet iz novega sveta leta 2005 in 2006 po mnenju revije Wine Spectator,…) in v veliko čast si štejem, da sem jo lahko videl ter preživel dan z njihovim glavnim enologom. Tega namreč ne dovolijo nikomur. Jaz pa se moram za to zahvaliti Phillipu. HVALA.
Klet je čudovita. Ni tako velika, ampak vedo, kaj je njihov cilj – kakovost. In vse je podrejeno temu. Dan pri njih si bom zapomnil za vedno. O vinih pa ne bom pisal, ker potem ne bom nikoli končal.
Morgenstern je še manjša klet z le 100 hektarji vinogradov in najboljšim oljčnim oljem v Južni Afriki. Pridelajo le dve zvrsti rdečega vina, ampak ti dve te čisto očarata.
Po Somerset Westu sem se preselil v vinorodni okoliš Worchester, kjer pridelajo večino vina v Južni Afriki. Delal sem v kleti Botha, kar je čisto druga zgodba od Lourensforda. Pridelajo 24 milijonov litrov vina, kar je 20 odstotkov slovenske proizvodnje. Neverjetna velikost, ki pa me ni tako navdušila, saj sami kakovosti ne namenjajo tolikšne pozornosti. Že v vinogradih vidiš, da so usmerjeni v masovno proizvodnjo.
Podnebje tu je že na pol puščavsko, zato so vsi vinogradi pod namakalnim sistemom, ker drugače ne gre. Naloga enologa v tej kleti je pridelati korektno vino, ki ga potem velikim vinskim trgovskim družbam prodajo kot odprto. Nimajo lastne polnilnice. Večino vina pa prodajo takoj po fermentaciji. Štiri milijone litrov ga pridelajo za družbo KWV in sicer za proizvodnjo brandy-a. O vinu razmišljajo čisto drugače kot mi v Sloveniji. Zanimiva izkušnja… Po drugi strani pa sem tudi videl, kaj pomeni biti veliki vinogradnik. Ta klet je kooperacijska klet in je v lasti 32 vinogradnikov s 4.000 hektarji vinogradov. Se pravi v povprečju 125 hektarjev.
Na tak način kot v Bothi se pridela 80 odstotkov južnoafriškega vina. Zgodba in filozofija pa sta popolnoma drugačni kot v področju Stellenbosch, v katerem sem bil prva dva tedna.
Končno sem spoznal tudi g. Christia van Zyla, ki se je dogovarjal za vse moje obiske kleti. Neverjeten človek. O njem, njegovem življenju in razmišljanju danes ne bom pisal, saj je tako neverjeten, da si zasluži posebno rubriko. V naslednjih dnevih bova skupaj z njegovo ženo obiskala največjo klet v Južni Afriki. A o tem bom pisal drugič. Kot tudi o mojih obiskih najboljših kleti, kjer preživim proste dni, ki pa jih ni veliko. |
